Starša znata biti tečna,
vendar naša ljubezen bo večna.
Govorita, kako naj se oblečem, obujem,
kaj lahko delam in naj ne pametujem.
Večkrat pride do prepira,
vseeno sem zato, da jih imam, vesela.
Še dobro, da imam »prjatle«,
s katerimi nagovarjam vse »učitle«, »ravnatle«,
sosede, sošolce, znance, starše,
brate, sestre, starejše in mlajše.
Brez njih ne vem, kaj bi storila,
in upam, da se bo tudi ta korona čim prej umirila.
Potem so tukaj naše »droge«,
zaradi katerih naši možgani dobijo noge.
Te elektronske napravice nas tako zasvojijo,
da nam v sanjah še krave letijo.
Lahko bi še naštevala,
ampak bom kar po pravici povedala.
Res se mi ne da,
najraje bi kar spat šla …
Sedaj pa se grem pr`jatl`ci pritoževat,
kako sem največji revček,
ker moram pr` slovenščini
to snov jemat.
Aleksej Šafran, 7. a