Bronja Žakelj:
BELO SE PERE NA DEVETDESET
Ljubljana: Beletrina, 2019
O avtoričinem prvencu sem prebrala toliko intervjujev, da sem knjigo enostavno morala dobiti v branje TAKOJ.
Že naslov je precej nenavaden, postavlja vprašanja o vsebini.
Glavna oseba je Bronja, ki se pogovarja z mamo Mito, v bistvu ves čas pripoveduje njej.
Najprej kot otrok, ki skozi roman postane odrasla hči. Mama je težišče pripovedi, najprej kot aktivna sogovornica, po razpletu dogodkov pa samo še domišljijska.
Že prva stran romana bralca tekoče uvede v družinsko življenje v Vojkovi ulici. Klasična družina z dvema otrokoma ter babico, ki je sonce dogajanja v njihovi kuhinji. Tam se dogaja vse, kar je pomembno zanje in za sosedsko druženje. Prijetna toplina doma, ki to ostane, tudi, ko se mlada družina preseli v novo stanovanje.
Navdušila me je duhovitost spoznavanja tujih izrazov, za katere otroci iz govora odraslih dobijo duhovito razlago za otroške možgane. Tudi za prepovedane zadeve, ki jih navadno krši oče in dogajanje intimnih trenutkov v družini, z duhovitostjo pripovedi izvabljajo iskren nasmeh na obrazu bralca.
Čudovito, subtilno opisani dogodki, močni, čudoviti dialogi, ki naslikajo situacijo… in z odraščanjem glavne protagonistke postajajo vse manj otroški…
Kakšno je življenje v družini, ko prihajajo vesti o smrtih, nesrečah, boleznih, odhajanjih ?
Tako kruto, da skoraj ne bi moglo biti bolj neprizanesljivo do ene same družine!
Kdo takrat ostaja Človek z veliko začetnico, kdo se umika… ker ga je strah resnice? Kdo se lahko pogovarja o bolečini in kdo zna izbrati prave besede? Ali je molk, ki ni vedno zlato, najhujša bolečina, ki ne najde besed?
Kljub bolečini, ki narahlo spremlja bralca ves čas, nam knjiga ponuja tako prisrčne situacije, da se tudi nasmejemo iz srca. Roman odlikuje izredno sočna pripoved, ki povezuje nebo in pekel čisto našega, vsakdanjega življenja.
Tudi uganka odsotnega očeta/dedka se na koncu odvozla.
Besedni red je velikokrat neobičajen. Z razlogom. Učinkuje s prepričljivostjo!
Roman sem brala v vsakem možnem trenutku dneva in noči, vleče pripoved, bolj kot sami dogodki. Povedi takšne, da onemiš. Prebereš ponovno. In se usedejo vate, da jih čutiš še dolgo potem.
Še posebej, ker vem, kaj pomeni hiša A B C v Kliničnem centru.
To ni knjiga za romantične bralce. Je pa avtoričina avtobiografija.
Je knjiga za tiste, ki poznajo, ki znajo videti realnosti življenja in jih ne spregledajo.
Ko sem brala, me je nenehno spremljala želja, da bi si sproti izpisala stavke, ob katerih sem obstala. Pa bi jih bilo preveč.
Zato šele ob koncu branja odprem knjigo in jih izpišem samo za vzorec -
kot povabilo, da jih doživite tudi vi.
- Doma povem, da sem videla raka. Rokove oči so ogromne.
- Težko diham tako počasi, kakor diha Rok, ker mi zmanjkuje zraka. Srce tolče močno.
- Gledam v sandale, Rok mečka rjuho. Oče hodi k tebi sam potem.
- Oče ta dan ne govori nič. Popije pa veliko piva.
- Ne prenesem njenega obraza, ko to reče, ti pa siješ in svetla si vsa.
- Če bi bili na Vojkovi, bi v kuhinji zmanjkalo stolov.
- Ko te zaboli, so najbolj globoke črte med tvojimi obrvmi.
- Izgubiš se spet. Nekje daleč si, od spanja še dlje. Ne morem za tabo tja.
- Svetleča tla še vedno valovijo pod menoj.
- Do takrat, ko gre igla končno ven, je večnost vmes.
- Hrepenenje po njem me peče…
- Je nekaj, za kar lahko rečeš »zato«, ko te vprašajo »zakaj«.
- Ker napak imam veliko, menda. Preveč solim, recimo.
Darinka
