Se še spomniš tiste dnevne, kjer sva se kot mala pred TV-jem še igrala? Še zdej se spomnim tistga dneva, ko prišli ste vi in res nardilo je vtis, ker zraven bil si ti. Kupili ste mi dnevnik in bila sem presrečna, ker vanjga sem napisala ljubezen, ki je večna. Verjameš ali ne, še vedno nisem ga zbrisala in po tulkih letih, sem ga milijonkrat že prebrala. Od takrat naprej sem vedla, kaj pomeni simpatija, in na dan je prišla, kot bi bila čarovnija, in časa, ko smo se spoznal, za nič ne bi dala, ker to je bil najlepši čas, ko sva se spoznala. Si mi dober bil prijatelj, ne pa zdajšnja simpatija in zdej sem res spoznala, da ljubezen nas ubija. Če ta ne ubija ljudi, ubija vsaj vezi, ki so se nam spletle, ki med nami jih več ni.
In pol smo se dobili tistega poletja, bil je najlepši čas našega stoletja in verjemi mi, znova sem jo začutila, da ljubezen tvoja se me je lotila. Oprosti za napake, ki sem v letih jih nardila, ampak vedet morš, da tega res nikol ne bi nardila, in vem, da je težko razumet o takem stanju, ko ne morem odgovorit tvojem spraševanju. In čisto te razumem, če me samo ignoriraš, ampak neki mi verjem, da tak nobenga ne podpiraš. Pa, ko si me uprašu, zakaj sem ravno u tebe, moreš mi verjet, da tudi to sprašujem sebe. Na svetu je podobnih lepših tipov, kot si ti, priznam, a sam, ko sem ob tebi, ničesar več ne znam, in še hvala za ignor, ker noro to sem si želela, a nazadnje zvem, da v to ljubezen sem preveč verjela. Sem postajala jokava, sem postajala sebična, pa čeprav so mi govoril, da ljubezen ni resnična, in ko prišu je dan, ko si mi že končn odgovoril, si želim, da tega nikol ne bi storil, ker mela sem vsaj upanje, v katerga sem sanjala, dokler se ni zrušu, ko v solzah sem zaspala.
Nočem bit popolna, ker v glavi nisem polna, probi prosim razumet, da vsi delamo napake, čeprav tega nočeš, ampak take so vsake. Verjetno nis zaljubljen, drugače bi verjel, moje besede bi končno enkrat razumel. Pred tabo se smejala, vstran od tebe se jokala in pol se zdi mogoče, da ljubezen bi skrivala, ampak to preprost ne gre, ker vsakič, ko sem si zadala, da popolna bom postala, vsakič bla zram tebe sem, kot da bi se predala. Sem delala norosti in teb bilo je bad, a nazadnje zarad tega jaz izpadem sad. Nisem tista punca, kero hotu bi imet, in nisem punca, okrog katere vrti se celi svet, a rada bi samo, da me enkrat prideš objet. Verjela sem v pogled, verjela sem v oči, a nazadnje sam izvem, da v resnici tega ni. Nekaj obžalujem in za to ti nisi kriv, ker nisi bil ti tisti, ki se je spremenil, in ja, jaz sem kriva, da napake sem nardila, a vem, da nisem kriva, da sem se v tebe zaljubila, in zdaj sem tud izvedla, da ljubezen lahk boli, če zaljubljen si u enga, ko mu res za tebe ni.
Čudna je ljubezen, najbolj ko ta umira, ko drugi praviš, da ni trezna, ker fant ji je ovira. Ne veš, kak sem si želela, da ljubezen bi odšla in bi znova zaživela, a bilo je nemogoč, da bi te prebolela. Vsak si misli, ful je lahk it, a noben ne ve, da tak ne moreš bit, ne moreš bit, in ne govor mi, naj te prebolim, ker to sem že hotela, a na koncu me ljubezen je samo bolj zabolela in ti si lahka js, lahko veš, kaj js slutim, a nikol več ne govor, kaj naj v sebi čutim.
Nina Jurjec, 8. a
