Na robu gozda je v temnem panju živela čebelica Meli. Bila je še zelo majhna in še nikoli ni zapustila panja…
Tako se začne zgodba, ki smo jo prebirali v 1. b razredu. Učenci so jo poslušali z odprtimi usti, saj so bili zelo radovedni, kaj se bo zgodilo z radovedno in pogumno Meli, ki si je dovolila zapustiti panj brez dovoljenja.
Prvič je zagledala svet in vsa njegova čuda. Res je prekrasen! Na njeni poti je na pustolovsko čebelico prežalo kar nekaj nevarnosti, ki pa se jim je spretno izognila. Na koncu pa našla pravi raj za čebele – rože velikanke! Privoščila si je obilen zajtrk nato pa težko obložena z dišečim cvetnim prahom in sladkim medom poletela nazaj proti svojem panju. Meli je ostalim čebelam pripovedovala o svojih dogodivščinah in dala vsaki pokusiti dragoceni med ter dišeči cvetni prah. Čebele so bile zelo navdušene. Meli so spraševale, kje rastejo tako čudovite rože. Zdaj je Meli začela plesati in jim tako povedala vse, kar je videla – kot sonce velike rože. Sončnice! Čebele so sklenile, da mora biti življenje tam boljše in res lepo. In tako so odletele v novo, lepše življenje.
Seveda so učenci to pogumno čebelico tudi izdelali. Vsak svojo. Pa ne samo to! Tudi njihov panj in še kakšnega zraven. Vse to pa smo razstavili na hodniku 1. razredov – visoko. Učenci pa upajo, da mogoče pa v njihove panje res prileti kakšna čebelica, pogumna kot Meli.
PANJ
(Ksenja Olmer Šuštaršič)
TUKAJ JE PANJ,
A KJE SO ČEBELE?
SKRILE SO SE,
VSE PROČ ODLETELE.
PREŠTEJ DO DESET,
PA PRIDEJO SPET!
BZZZZZZZZ!
Učiteljici: Tanja Firer in Jerica Mlaker
